V najinih laseh doni.
Krike poskušam sprati, vendar
Se trdno oprijemajo lasišča.
Tudi balzam, vonj brezčasja,
Zgolj spolzi med prsti.
Zver v meni razžre sleherno
Misel in njene ostanke pušča
Gniti na jesenskem soncu.
Vsak poskus pobega zgolj odpre
Stare rane,
Ki jih nisem nikoli razkužil.
Zazevajo špranje, ki sem jih ves
Ta čas skušal pozabiti
S skrivanjem.
Vse bi dal, da jih kdaj uspem
Zakrpati.
Počasi se prebijem do srca, do
Bistva, ki ga je gniloba
Iznakazila.
Poslušam.
Čutim.
Iščem. Obupano iščem kamrico,
Kamor bi se skrila pred smradom
Zunanjosti.
Obupano iščem kamrico,
Kamor bi se skrila pred smradom
Zunanjosti.
Toploto varujejo škripajoča vrata
In oranžna gerbera za njimi.
Tesno se je oklenem in tudi jaz
Zažarim.
Ljubim.
Zadnji vozli v laseh.
Nikoli jih nočem razčesati.
Ko žarim, sem spet cel.
Spet cel.
Cel.
Ljubim.